(Duševna) moč Pike Nogavičke

Zapis ob 10. septembru: Svetovnem dnevu preprečevanja samomora.

Pika Nogavička je bila majhna deklica, ki ji je umrla mama, oče jo je zapustil, drugih sorodnikov pa ni imela. Zato je živela sama, poleg tega je skrbela še za različne domače živali. Bila je nenavadnega videza: pegasto dekle z rdečelasimi kitkami in barvnimi nogavičkami.

V njeni anamnezi se najde veliko dogodkov, ki bi lahko bili sprožilci različnih duševnih bolezni. Pika bi lahko bila zelo žalostno dekle, občutila bi tesnobo, bila bi brez energije, izgubila bi zanimanje za stvari, ki so jo včasih veselile. Preveč ali premalo bi jedla in spala, bila bi razdražljiva, bala bi se spoznavati druge ljudi, zapirala bi se vase. Morda bi celo eksperimentirala z drogami ali alkoholom. Lahko bi bila depresivna, želela bi si, da se zjutraj ne bi več zbudila ali bi aktivno razmišljala, da bi svoje življenje končala. Vendar je Pika Nogavička imela voljo do življenja in se je uspešno zoperstavila težkim življenjskim situacijam. Zakaj in kako?

Pika je bila telesno drugačna in močnejša od svojih vrstnikov in od odraslih oseb. Zato je mogoče, da so bili genetski dejavniki in biološka nagnjenost k depresiji ali drugim duševnim boleznim pri njej prisotni v manjši meri. Biološki dejavniki namreč predstavljajo predispozicijo za razvoj nekaterih bolezni – tudi depresije, vendar se ta razvije praviloma le, če je sprožena z neugodnimi življenjskimi okoliščinami.

Hkrati je imela Pika Nogavička poleg telesne tudi veliko notranje moči – in če na genetiko ne moremo prav veliko vplivati, obstajajo načini, kako krepiti duševno kondicijo. Pika je veliko svoje energije črpala iz aktivnosti, ki jih je počela. Ne glede na nenavaden osebni stil, je Pika delala stvari, ki so blizu vsakemu od nas: ukvarjala se je z urejanjem vile Čira-čara, preizkušala se je v peki piškotov, ukvarjala se je s hobiji in športom in skrbela za svoja hišna ljubljenčka, pikčastega konja Alfonza in opico Ficka.

Z aktivacijo preprečujemo in tudi zdravimo depresijo. Čeprav moramo včasih pričeti z majhnimi koraki pri uvajanju aktivnosti v naš vsakdan, je pomembno, da prepoznamo prijetne občutke v takih trenutkih. To nas opogumlja in je v nasprotju s pogostimi mislimi, ki jih imajo ljudje, ki razmišljajo o samomoru, recimo, da: ni izhoda za naše težave, ali da: življenje nikoli ne bo boljše. Naše misli vplivajo na to, kako vidimo situacijo – npr., ker je Pika verjela, da je njena mama v nebesih in da pazi nanjo, ji je bil takšen odnos do preteklosti, kjer si je težke življenjske dogodke osmislila, v pomoč v vsakdanjem življenju. Pika je, čeprav ji kakšna stvar ni šla od rok, situacije obrnila sebi v prid. Postavila se je zase in se ni ozirala na to, kaj bodo drugi rekli.

Kljub temu pa Piki ni bilo vseeno za prijatelje. Njena soseda in topla prijatelja Anica in Tomaž, sta bila Piki pomembna zaveznika in osebi, ki sta sodelovala pri njenih aktivnostih. Iskreno ju je skrbelo za Piko, to sta ji pokazala in ji pomagala, da se znajde tudi v odraslem svetu. Pika je njuno prijateljstvo cenila.

Socialna mreža je za osebe v stiski zelo pomembna. Gre za ljudi, ki jim zaupamo, ki jim je mar za nas, in ki prepoznajo tudi našo stisko. Včasih pomislimo: kaj se bom vmešaval, ali: če vprašam po samomorilnih mislih, bom osebi dal idejo za tako dejanje. Študije pa kažejo, da so strahovi odveč: če prepoznate osebo v stiski, je najbolj učinkovito, da k njej iskreno pristopite in jo vprašajte po počutju in samomorilnih težnjah. Če dobite odgovor o resnih težavah vašega prijatelja, sorodnika ali svojca, mu stojte ob strani in hkrati poiščite strokovno pomoč pri osebnem zdravniku ali drugih strokovnih delavcih. Ne puščajte osebe same in ji pomagajte videti alternativne rešitve težav. Tako, kot bi naredila tudi Pika Nogavička.

Včasih nimamo toliko moči kot Pika Nogavička – to je normalno. Vendar, če občutite duševno stisko, ki je huda ali traja več kot 10 dni, poiščite strokovno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na: