Kvaliteta bivalnega okolja v stavbah, izziv sodobne gradnje?
Grajeno okolje oziroma stavbe imajo velik vpliv na celoten socio-ekonomsko-ekološki sistem človeške družbe. Gradnja stavb oziroma gradbena industrija kot celota porabi okvirno 40% svetovnih surovin, 40% energije, ter hkrati proizvede 40% odpadkov. Njen vpliv pa se ne konča le z izrednim vplivom na okoljsko in ekonomsko delovanje sodobne družbe, ampak se direktno odraža na udobju in počutju ljudi, saj v sodobnih družbah ljudje 80 do 90% časa preživimo v notranjem okolju, od tega veliko večino v stavbah. Ravno zaradi vpliva stavb na sodobno družbo ni nepomembno, kakšne stavbe gradimo, saj bodo te imele izjemen vpliv na kvaliteto našega življenja, kot tudi na ekološki in ekonomski razvoj celotne družbe.
V zadnjih desetletjih je zaradi naraščajočih cen energentov ter zavedanja, da ima raba fosilnih goriv izrazito negativen vpliv na okolje, v ospredju predvsem želja in potreba po zmanjševanju porabe energije za delovanje stavb. V centru zanimanja sta torej ekonomski in okoljski vidik gradnje, zanemarjata pa se socialni in zdravstveni vidik.
Udobno in zdravo notranje okolje v stavbah bi moralo biti enako pomembno kot zmanjševanje porabe energije, a je žal velikokrat ravno obratno, saj kvaliteta notranjega okolja mnogokrat postane stranska škoda nepremišljenega varčevanja pri porabi energije. Tako se na primer zanemarja ali namensko zmanjšuje stopnja prezračevanja prostorov, manjšajo se površine oken, z izboljšanjem njihove toplotne prehodnosti pa se hkrati poslabša njihova prepustnost za svetlobo. Pri tem pa se velikokrat spregleda, da se s takšnimi ukrepi zmanjša izpostavljenost uporabnikov stavb dnevni svetlobi. Prav za dnevno svetlobo v grajenem okolju je bilo dokazano, da je ključnega pomena, saj omogoča regulacijo cirkadianega ritma, ki vpliva na cikel budnosti in spanja, telesno temperaturo, izločanje hormonov, kognitivne funkcije in imunski odziv, razpoloženje in vedenje ter deluje kot učinkovito terapevtsko sredstvo [1-5].
Izziv gradbeništva sedanjosti je, kako izboljšati energetsko učinkovitost stavb, izziv prihodnosti pa bo, kako vzpostaviti in oblikovati zdravo in uporabnikom vzpodbudno grajeno okolje z minimalnimi negativnimi posledicami. Vprašati se moramo, ali z današnjimi posegi ne ustvarjamo težav, ki jih bo potrebno z velikimi napori odpravljati v prihajajočih desetletjih.
[1] Boubekri, M., Daylighting, architecture and health: Building design strategies. Elsevier/Architectural Press, Boston, 2008.
[2] Brainard, G.C., Hanifin, J.P., Photons, clocks, and consciousness, Journal of Biological Rhythms 2005; 20(4); 314-325.
[3] Evans, G. W., McCoy, J. M., When buildings don’t work: The role of architecture in human health, Journal of Environmental Psychology 1998; 18; 85–94.
[4] Andersen, M., Gochenour, S.J., Lockley, S.W., Modelling ‘no-visual’ effects of daylighting in a residential environment, Building and Environment 2013; 70; 138-149.
[5] Košir, M., Krainer, A., Dovjak, M., Kristl, Ž., Automatically controlled daylighting for visual and non-visual effects, Lighting Research and Technology 2011; 43; 439-455.
doc. dr. Mitja Košir, u.d.i.a.
Katedra za stavbe in konstrukcijske elemente
Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo
Univerza v Ljubljani
